Albumi skupine Jurki & Basisti

Povezave do recenzij tega albuma:

• Matej Krajnc, NOVA MUSKA, 11. julij 2014

»Pretkano pretakanje zgodbic se nam prikazuje kot mestni pamflet stare šole kabaretne in gledališke poezije, ki na tej plošči postaja enkraten in nevsiljiv pop izraz. Da ne bo pomote, tu je pop le v vlogi uporabnih instrumentalnih pripomočkov, ki temeljijo na pretkanem minimalizmu, in potemtakem ni označen z negativnim predznakom. Jurki & Basisti so ta album hote ali nehote začrtali že leta 1994 s projektom Horuk v nove čase (obdelave Ježkovih pesmi). Jurki v večnamenski poetični predstavi kratkih in z ljubeznijo definiranih delcev vsakdana sestavlja jedro nekonvencionalnega izraza, ki ga dušebrižno nadgrajujeta Blaž Grm (bobni) in Žiga Golob (bas). Ekipa na trenutke zveni kot čudovit folklorni okrasek (Dama in top), globoko v zavetju lucidnega soul šlagerja (Grobarjeva pesem), bluesovsko-rockovska enigmatika (Budni sanjamo več) ali pa kot zvočna kulisa, več kot gledališka ali filmska (La moschetta). Plošča, ki v času razposajenega trendovstva in hiperprodukcije domačega turbozabavnjaštva nikakor ni za vsa ušesa. To njene vrednosti ne zmanjšuje, temveč le zvišuje stopnjo poslušalskega dojemanja. Zato jo toplo priporočam vsem, ki si želijo sprostiti možgane in ob tem še vedno razmišljati.« — Miroslav Akrapović, Stop

»Za nenavadnim imenom zasedbe Jurki & Basisti se skrivajo vsestranski avtor pesmi, glasbenih kulis za gledališke predstave, radijske igre in filme Jurki ter odlična glasbenika Blaž Grm in Žiga Golob. Skupaj s sodelavci, prijatelji in znanci so ustvarili zbirko ljubezenskih, pivskih in včasih malce čudnih pesmi, ki ne stremijo k trenutnim glasbenim trendom.« — (tk) Primorske novice

»No, Jurki & Basisti so spet tle. Od dela se umira. Z žilo za teater, lajf in lbezn. In z rimanjem žmohtnih verzov ala Pločnik se sveti / Plečnik v kleti / natakar bo znal / kozarce prešteti (Dama in top). Po vseh stvareh, ki so prišle in odšle. Na vsake toliko, na srečo še zanese koga, ki nas kabarejsko dvigne nad krompirjev vsakdan in obenem ne pozabi na prah z ulice. Jurkiju in Basistom je to uspelo z novim šopkom songov za predstavo imenovano življenje.« — Boštjan Vrečar, Kaprica

»Verjetno gre za neusmiljeno zloben predsodek, pa vseeno: če ploščo delajo modri ljudje, je to moč slišati. Plošča, nekakšen družinski kotiček, v katerem so se zbrali vsi Jurkijevi jazzovski in gledališki prijateljčki, je uglasbljena ulična poezija z dodatkom moralke.« — Stop

»Izjemna domiselnost Matije Milčinskega pri režiji programa pa se je pokazala v drugem delu večera, v katerem so večini navzočih znane Ježkove pesmi izvedli ob spremljavi moderne rock glasbe. Vitalnost in avantgarnost duha tega velikega ustvarjalca se je znova razkrila, ko je rock skupina Basisti pod vodstvom skladatelja in interpreta Bojana Jurjevčiča – Jurkija izvedla skladbe pod zaokroženim skupnim naslovom Horuk v nove čase.
Čeprav prostor Kluba CD ni najbolj primeren za rock glasbo, se je drznost režiserja obrestovala. Tudi tisti nad petdeset let so skandirali, ploskali in peli znane Ježkove stihe v rockovski interpretaciji.
Dovolj je, če ob tem pripomnimo, da je izjemno prijeten, a še zmeraj ne dovolj izrabljen glas priljubljenega Jurkija in njegove skupine zvenel avtentično, visoko nad povprečjem večine slovenskih rockovskih skupin, kar je vsekakor dokaz, da je podlaga za dobro glasbo v domačem jeziku prav dober stih, ki zagotavlja temeljno ritmično podlago. Najlepši dokaz za to je pesem Vandrovček, ki je enako dobro zvenela v Cohenovski interpretaciji Tomaža Pengova ter v rock interpretaciji Jurkija in njegovih Basistov.« — Besim Spahić, Republika 18.6.94

»… Basisti – na srečo – razbijajo kritično zakoličenost Ježkovih balad; instrumentalno igro osamosvajajo in poglabljajo v prekomponiranem spletu in z njo ustvarjajo protivesek besednemu. Predvsem pa vpeljujejo smiselno stopnjevanje, jačajo kontraste in – čeprav redko – spreminjajo izvorno melodično dikcijo, ji krepijo dramatične poudarke. Tako se po eni strani odločno osvobajajo reiterpretacijske shematike, po drugi pa ne ustvarjajo nikakršnega surogata Ježkovemu izvornemu melosu. Nasprotno. Ta se na ravni glasovnega ojača, “naravni vibrato” njegovega glasu z Basisti postane trpek, bolj razgiban in širok.Teža nostalgije se podira, distanca se oblikuje v disonanci in sladkoba Ježkovega narobe sveta se sprevrže v realistično grotesko. Biti pri tem glasbeno deskriptiven? Zakaj ne, če se naivna iskrenost Ježkovih novih časov podre v optimizmu drugačne energije. Kako domiselno se Basisti lahko poigravajo z Ježkovimi detajli, pa ne nazadnnje pokaže Marcia funebre, kjer se danost marša preobrazi v obsedeno ponavljanje melodičnega vzorca. Učinek je podoben izvorni zasnovi, samo dosežen je drugače.
S temi in podobnimi posegi Basisti daleč razširjajo pomene Ježkovega cvetobera. Žalostni klovn postane le eden izmed mnogih; Horuk v nove čase pa se lahko s petimi zvezdicami vpiše v eksemper Ježkovih reinkarnacij.« — Cvetka Bevc, Slovenec 3.1.95

»… Sam Ježek postaja nekako pomembnejši od reinterpretacij, in to je dobro tudi za same reinterpretacije. V mislih imamo seveda nedavno dejanje Basistov (Bojan Jurjevčič – Jurki, Borut Slabe, Blaž Grm in Nikola Sekulović), katerih aranžmaji si dovoljujejo povsem nove poudarke. Razmerje med glasbo in petjem pri njih postaja nonšalantno, ni več Ježkove ekspresije, ki je znala ostajati na ravni – naj mi bo dovoljeno reči – pesimističnega optimizma. Pogojno vzeto je Ježek tudi spričo slednjega avtor in interpret za vse čase, kakor so interpreti za vse čase v glavnem vsi iz rajde, ki zna pomešati grenko in sladko. V teh krajih jih je bilo zmerom bolj malo, zato je toliko hvalevredneje, da se nanje opozarja prav v časih, ko utegne celo grenko – sladka interpretacija iti mimo prenekaterega ušesa. Basisti nastopajo tako, da upoštevajo te čase in Ježkovo osnovo; bežijo skoz besedilo in se mu obenem posvečajo – tekst je navidez kot vsak drug, kar je v inflaciji današnjih besed, ko se zdi, da je popolnoma vseeno, ali je kaj formulirano z grobostjo ali pretanjeno, dovolj kritična drža. Slišimo ali pa ne; ni več interpreta, ki bi nam z ironično teatraliko podajal pomembne besede, so le še besede, ki so mahoma ponujene v interpretacijo poslušalcu. Ko da bi bili Basisti prepričani, da tukajšnje poslušalstvo Ježka pozna do obisti; ko da po njem ne morejo več najti prezence, zakaj pri Ježku se je praviloma zdelo, kakor da tekst in glasba nastajata sproti, iz trenutka minljivosti, in sta eno. basiste je treba poslušati komparativno z Ježkom; tedaj namreč dobimo občutek nekakšne slepe zgodovine – on je za vse čase, oni za današnji čas. To pač ni več revival, to je prav bistvo življenja: Ježkova interpretacija se je kljub ostrini kalila v časih, ki jih je bilo mogoče misliti pozitivno. Basisti pa že z naslovom Horuk v nove čase povzamejo ves sarkazem svojega podjetja – vse je postalo mimobežno in negativno, celo Ježkovi songi, pri katerih se je bilo treba zmerom ustaviti in jim prisluhniti, so porabniška dobrina. Kdor pristaja na te čase, jih pač ne more ceniti, hkrati pa so ti časi edino, kar sploh imamo, v njih pa očitno tudi peščico ljudi, ki so začutili paradoks Ježkovega ustvarjanja…. Ježek je vedel za njegovo tragiko in zato ni mogel biti tragičen, Basisti slutijo, da bi jih ponavljanje te dikcije lahko napeljalo k patetiki, zato jemljejo glasbene vzorce od drugod in so interpretacijsko hladni.« — Miha Zadnikar, Razgledi 15.7.94